Utrujen od navijaštva

Že zelo dolgo sem novinar. Morda predolgo. Na Radio Slovenija me je prineslo spomladi leta 1995. Ko seštejem leta, ki sem jih preživel tukaj, me po eni strani kar stisne. Po drugi strani pa so to desetletja, v katerih sem zelo dobro spoznal slovensko politiko, družbo in medije. Morda celo predobro.

In utrujen sem.

Po dolgih letih novinarskega dela me danes ne izčrpava več tempo. Izčrpava me nekaj drugega. Občutek, da je v Sloveniji največji greh to, da – tudi kot novinar – ne navijaš za eno od političnih ekip.

Če kritiziraš Golobovo vlado, si hitro označen za janšista. Če opozoriš na napake Janše, si "levičar". Če rečeš, da imajo eni in drugi resne težave, postaneš problem za obe strani. Navijač. Ali pa, še huje, vseglihar. Ker bi vendarle moralo biti jasno, da je ena stran neskončno boljša od druge.

Pa ni tako preprosto.

To, da mi delo Golobove vlade ni bilo všeč, še ne pomeni, da sem navdušen nad tem, kako je svoj četrti mandat zastavila Janševa vlada. Nasprotno. Obe strani ponujata dovolj razlogov za kritiko. Toda zdi se, da za takšno stališče zmanjkuje prostora.

Najbolj pa me skrbi nekaj drugega. Nenehna razdeljenost. Potreba, da moraš vsak trenutek dokazovati, v katerem taboru si. Namesto argumentov dobivamo etikete. Namesto razprave sumničenje. Namesto radovednosti in dvoma zgražanje.

Kot novinar sem vedno verjel, da je dvom vrednejši od slepe pripadnosti. Da je naloga novinarja postavljati vprašanja, tudi takrat, ko odgovori niso všeč ne eni ne drugi strani. Danes pa imam občutek, da je prav dvom postal nezaželen.

In morda me bolj kot katerakoli vlada skrbi prav to.

Ker nas ta prestreljenost ne le razdvaja. Duši nas. Ustavlja. Iz javnega prostora dela prostor, v katerem je vse manj mogoče govoriti, ne da bi te nekdo takoj razglasil za sovražnika. Ne zato, ker bi povedal kaj neresničnega, ampak zato, ker nisi navijal za pravo ekipo.